Slovenske ljudske pravljice – naj ne gredo v pozabo!Nekoč, pred davnimi časi so za tremi gorami in sedmimi vodami živeli ljudje, ki so si izmišljali čisto svoje, prave pravcate, pravljice. Pravljic pa niso nikoli zapisali, zato še danes ne vemo, kdo so bili ti avtorji. Dobri ljudje pa so kljub temu zgodbe z ustnim izročilom prenašali naprej, iz roda v rod …
Tako je bilo včasih, pred res, res davnimi časi. Danes pa se nihče več ne zmeni za slovenske ljudske pravljice. Pravzaprav so tisti, ki jih še poznajo zaradi svoje redkosti kar nekakšna »pravljična bitja«.
Starši, ne pustite, da gredo slovenske ljudske pravljice v pozabo! Prišli ste na odlično spletno stran, kjer smo samo za vas zbrali mnogo odličnih slovenskih ljudskih pravljic.
Preglejte te čudovite, preproste, a poučne, slovenske zgodbe in jih posredujte svojim otrokom. Povejte tudi svojim prijateljem za to stran in naj tudi njihovi otroci slišijo te čudovite zgodbe. Naj se tradicija ne prekine ravno zdaj, ko lahko s pomočjo novodobnih medijev s takšno lahkoto razširimo vse te že skoraj pozabljene zgodbe.
Skupaj lahko ponovno oživimo slovenske ljudske pravljice, da ne bodo odšle v pozabo, pač pa mnogo dobrega, zanimivega in poučnega naučile vse slovenske otroke prihodnjih rodov!
Svoje dni je pasel majhen deček v Istri blizu morja nekaj krav, ovac in koz. Bilo je popoldne in pekoče sonce je pripekalo na zemljo. Kar deček zagleda tri lepe deklice, ki so spale na mehki trati. Bile so vile. Mirno so ležale in vsaj na videz sladko spale. Deček niti malo ni pomislil, da bi utegnile biti vile. Mislil je, da so navadne deklice, ki so se po soncu utrudile, pa so legle in zaspale... Beri vec...
Na Dunaju je živel neki gospod. Imel je ribiča, da je zanj ribe lovil. Ta gospod je pripravljal veliko pojedino in zapove svojemu ribiču, da mora v treh dneh tri cente rib naloviti. Ribič gre prvi dan zgodaj ribe lovit. Pa ni nobene ujel. Drugi dan gre spet zjutraj prav zgodaj. Hodi okoli vode, pa zopet nobene ne ujame.
Pride tretji dan. Ribič gre lovit in hodi do poldneva, pa ni mogel nobene z... Beri vec...
Siromak je oral s kravicami na njivi. Okrog njega so letale črne vrane in iskale živeža.
Lačne smo, prijatelj, se oglasi ena izmed njih.
Pa jejte, ako ste lačne; jaz vam ne branim, jim odgovori siromak, ki je dobro vedel, kako hudo je biti lačen.
Vse smo že pojedle, kar je za naš kljun, a vendar smo še zmeraj lačne. Daj nam svoji kravici, naš kralj ti bo dobro poplačal.
No, če ste res... Beri vec...
Mihovski grad je spadal med največje in najmogočnejše v deželi. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in ji rekel:
— Veseli se, ves svet, kar ga odtod vidiš, je božji in najin. Gospa veli:
— Dobro vem, da je vse to božje in najino, ali veseliti se vendarle ne morem. Molila sem doma, hodila po božjih potih, ali bog ni hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril hčer ali sina. Jaz sem se... Beri vec...
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka.
Naenkrat prilomasti — pa prej ni ničesar opazila — medved in ji moli taco, v kateri je tičal velik, debel trn. Žena se je ustrašila, a medved le milo in pohlevno godrnja. Zato se žena ojunači in mu izdere trn iz tace. Mrcina grda pa zvrne zibel, jo pobaše in odid... Beri vec...
Svoje dni je pasel majhen deček v Istri blizu morja nekaj krav, ovac in koz. Bilo je popoldne in pekoče sonce je pripekalo na zemljo. Kar deček zagleda tri lepe deklice, ki so spale na mehki trati. Bile so vile. Mirno so ležale in vsaj na videz sladko spale. Deček niti malo ni pomislil, da bi utegnile biti vile. Mislil je, da so navadne deklice, ki so se po soncu utrudile, pa so legle in zaspale... Beri vec...
Na Dunaju je živel neki gospod. Imel je ribiča, da je zanj ribe lovil. Ta gospod je pripravljal veliko pojedino in zapove svojemu ribiču, da mora v treh dneh tri cente rib naloviti. Ribič gre prvi dan zgodaj ribe lovit. Pa ni nobene ujel. Drugi dan gre spet zjutraj prav zgodaj. Hodi okoli vode, pa zopet nobene ne ujame.
Pride tretji dan. Ribič gre lovit in hodi do poldneva, pa ni mogel nobene z... Beri vec...
Siromak je oral s kravicami na njivi. Okrog njega so letale črne vrane in iskale živeža.
Lačne smo, prijatelj, se oglasi ena izmed njih.
Pa jejte, ako ste lačne; jaz vam ne branim, jim odgovori siromak, ki je dobro vedel, kako hudo je biti lačen.
Vse smo že pojedle, kar je za naš kljun, a vendar smo še zmeraj lačne. Daj nam svoji kravici, naš kralj ti bo dobro poplačal.
No, če ste res... Beri vec...
Mihovski grad je spadal med največje in najmogočnejše v deželi. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in ji rekel:
— Veseli se, ves svet, kar ga odtod vidiš, je božji in najin. Gospa veli:
— Dobro vem, da je vse to božje in najino, ali veseliti se vendarle ne morem. Molila sem doma, hodila po božjih potih, ali bog ni hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril hčer ali sina. Jaz sem se... Beri vec...
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka.
Naenkrat prilomasti — pa prej ni ničesar opazila — medved in ji moli taco, v kateri je tičal velik, debel trn. Žena se je ustrašila, a medved le milo in pohlevno godrnja. Zato se žena ojunači in mu izdere trn iz tace. Mrcina grda pa zvrne zibel, jo pobaše in odid... Beri vec...
Nekoč je živel močan korenjak, ki je bil pa tudi velik silak in ni poznal strahu. Hudo veliko je snedel, tako mu je že samemu hodilo po glavi, da očetu gotovo ni po volji, ker je še zmeraj pri njem. Tedaj reče očetu:
— Dajte mi, kolikor se vam zdi, da je moja dota; jaz grem po svetu, da vam ne bom preveč pojedel, razen tega bi pa tudi rad zvedel, kaj je strah.
Oče mu dajo, kolikor so mislili,... Beri vec...
Živel je nekoč bogatin, ki je imel tri sinove. No, leta so minevala in bogatin se je tako postaral, da je že pričakoval smrti. Ker pa bi vendarle rad še živel, pokliče nekega dne svoje sinove in jim pravi:
— Sinovi! V svojih mladih letih sem slišal, da je nekje na svetu olje mladosti. Kdor namaže oči s tem čudovitim oljem, ostane mlad vse svoje žive dni. Pojdite torej v božjem imenu po svetu. Kat... Beri vec...
Nekoč je bila tako lepa deklica, kakršne ni bilo na celem svetu, imenovala se je Nasta. Samo Sonce, ko jo je videlo, se je tako v njo zaljubilo, da je poldrugi dan obstalo na mestu, odkoder jo je gledalo.
Ko je Sonce prišlo domov, gaje mati vprašala:
— Drago moje dete, kje si bilo tako dolgo?
Sonce ji je povedalo, kako je videlo lepo deklico in da se je vanjo zagledalo. Mati ga je okregala,... Beri vec...
Med zelišča, ki imajo včasih čudno moč, da nam utegnejo v mnogih rečeh pomagati ali škodovati ali prerokovati prihodnjo srečo ali nesrečo, spada tudi praprot. Toda za to ni dobra cela rastlina, temveč le seme.
Praprotno seme pa ima svojo moč prav ob kresu, ko je najdaljši dan in najkrajša noč. Poslušajte, kaj se je nekoč pripetilo.
Neki gospodarje imel hlapca. Cel dan sta kosila na travnik... Beri vec...
Neki reven kmet je delal metle in jih vozil naprodaj na vsak semenj. Tako je bil vesel, ko seje usedel na vozu na metle, da je zmeraj pel in vriskal.
Neki gospod ga je vselej videl in si je mislil:
— Moj bog, ta revni kmet, ki metlice vozi naprodaj, je tako vesel, jaz pa ne, ko imam vendar vsega dovolj in toliko denarja.
Nekoč pa pokliče kmeta k sebi in ga vpraša:
No, kmet, kako je to, d... Beri vec...
|
Zadnje objave :
Svoje dni je pasel majhen deček v Istri blizu morja nekaj krav, ovac in koz. Bilo je popoldne in pekoče sonce je pripekalo na zemljo. Kar deček zagleda tri lepe deklice, ki so spale na mehki trati. Bile so vile. Mirno so ležale in vsaj na videz sladko spale. Deček niti malo ni pomislil, da bi utegnile biti vile. Mislil je, da so navadne deklice, ki so se po soncu utrudile, pa so legle in zaspale.
»Toda sonce jih bo opeklo,« misli deček sam pri sebi. »Škoda tako lepih obrazov! Moram jim pomagati.«
Splezal je na bližnjo lipo, nalomil prav košatih vej in jih zasadil okoli lepih deklic tako, da jih sonce ni moglo ožgati.
Nedolgo nato se vile zbude in vstanejo. Začudijo se in sprašujejo druga drugo, kdo le je bil tako usmiljen, da jih je ubranil pred sončno pripeko. (Dobro pa so vedele, kaj se je bilo zgodilo, kajti vile nikdar ne spe, temveč se le narede, ko da bi spale. Spraševale so le zato, da bi videle, ali se bo deček oglasil ali ne.)
Pastirček pa se ni oglasil, marveč je poizkušal celo zbežati, ker vil ni mogel gledati: lasje so se jim namreč bleščali kakor suho, čisto zlato. — V tem trenutku so bile že vse tri pri njem. Ni jim mogel uiti. Povprašale so ga, kaj hoče v dar, ker jih je obvaroval pred žgočim soncem. Deček pa si ni upal nič prositi. Ponujale so mu čudežno mošnjo denarjev, ki ni v njej nikdar zmanjkalo rumenih cekinov. Toda pastirček za vse to ni nič maral, ker denarjev še poznal ni. Da bi se pa z denarjem samo igral in ga ogledoval, tudi ni hotel, kajti denar je mrtev, on pa je imel živa goveda in ovce, ki so mu bile nad vse. Ko so vile to opazile, so mu rekle:
»Ko boš zvečer gnal domov, boš slišal za seboj od morja sem zvončkljanje vsakovrstnih zvoncev, pa nikar se med potjo ne oziraj, dokler ne prideš domov.«
Rekle so in izginile.
Zdaj šele je deček spoznal, da to niso bile navadne deklice, ampak bržkone vile.
Počasi se je sonce bolj in bolj nagibalo v morje in pastirček žene svojo čredico domov. Čimbolj seje bližal domu, tem večje zvonjenje in bingljanje je slišal za hrbtom. Toda pozabil je, kar so mu bile vile naročile. Ko je bil že na pol pota, se radoveden obrne, da vidi, kdo žene za njim toliko blaga? Pa je zagledal veliko trumo ovac, krav in koz, ki so šle iz morja za njegovim blagom. V trenutku pa, ko se je ozrl, je vse prenehalo hoditi na suho iz morja. Samo tista truma ga je spremila do doma, ki je bila že zunaj. Če bi pastirček ne bil pogledal nazaj, bi imel neizrečeno veliko čredo; pa saj mu je bilo to dovolj, ker je tudi revne sosede obdaril z blagom, ki so mu ga bile vile prav čudežno podarile.... Beri vec...
Na Dunaju je živel neki gospod. Imel je ribiča, da je zanj ribe lovil. Ta gospod je pripravljal veliko pojedino in zapove svojemu ribiču, da mora v treh dneh tri cente rib naloviti. Ribič gre prvi dan zgodaj ribe lovit. Pa ni nobene ujel. Drugi dan gre spet zjutraj prav zgodaj. Hodi okoli vode, pa zopet nobene ne ujame.
Pride tretji dan. Ribič gre lovit in hodi do poldneva, pa ni mogel nobene zasačiti. Opoldne se je napravil, da bi šel pri kraju vode domov in se je prav kislo držal.
Kar se po vodi pripelje pisana barka. V barki sedi zeleno oblečen gospod. Ta povpraša ribiča, rekoč:
— Mož, kaj ste tako žalostni tukaj pri vodi? Ribič pravi:
— Kako ne bom žalosten? Moj gospodar mi je zapovedal, da mu moram v treh dneh tri cente rib naloviti. Danes je že poslednji dan, pa nisem še nobene dobil.
Zdaj reče gospod:
— Obljubi, da mi boš dal to, kar ne veš, da imaš, pa boš še danes zadosti rib nalovil.
Ribič si misli:
— Kar ne vem, da imam, bom lahko pogrešal, če mu tudi obljubim.
Gospod pa Še pristavi:
Čakal te bom dvajset let. Čez dvajset let pa mi boš moral obljubljeno odrajtati.
Zadovoljen sem, pravi ribič, vrže mreže in vzdigne polno rib.
Vrže jih vdrugo, pa je bilo ravno tako. Vrže jih še enkrat. Gospod mu pravi:
— Le pošlji sporočilo domov, da naj z vozom in s štirimi konji pridejo ponje.
Prišli so s štirimi konji in so naložili rib, da so jih s štirimi konji komaj peljali. Preden pa so šli domov, vpraša gospod ribiča:
— Ali veš, kaj si mi obljubil? Ribič pravi:
— Gospod, ne vem. Kar ne vem, da imam, sem ti obljubil, naj že bo, kar hoče.
Nato se gospod zasmeje in pravi:
— Ti ne veš, da ti bo tvoja žena rodila sinka in tega si meni obljubil. Ko bo preteklo od danes dvajset let, mi ga moraš pripeljati prav tukajle sem.
Ribič pelje ribe domov in je po eni strani vesel, po drugi pa silno pobit. Ko jih pripelje domov, začne gospod godrnjati, rekoč:
— Ti si pravi cepec. Zakaj si mi hodil lagat, da ne moreš ujeti nobene ribe. Zdaj si mi jih pa toliko privlekel, da skoraj ne vem, kam bi z njimi.
Ribič se izgovarja in razlaga gospodarju vso prigodbo od kraja do konca. In potlej povpraša:
— Sam bog ve, kaj bo zdaj, ko sem tako lisasto (neumno) storil, da sem mu svojega sina obljubil.
Gospodar mu pravi:
— Le kaj bo to. Dvajset let, to je dolgo. Do tistega časa se bo morebiti še vse drugače zaobrnilo.
Zgodi se. Ribičevka res porodi fantiča. Ta raste prav lepo. Ko pa majhno odraste, ga dajo v šolo. V šoli se je tako dobro učil, da je bil šestnajst let star že zadosti izučen, da bi ga blagoslovili za mašnika. Pa sta rekla oče in mati:
— Za mašnika ni, ker je obljubljen. Dajmo ga rajši še štiri leta v črne šole.
Ko pa se je v črnih šolah izučil, je prišel spet nazaj na Dunaj. Vse je vedel vnaprej, kako se mu bo godilo, in za nazaj, kakor se je že zgodilo. Tedaj reče svojemu očetu:
— Oče, zdaj je že čas, da greva. Oče: Kam, da greva?
Sin: Kamor ste me obljubili.
Oče: Kdo te je kam obljubil?
Sin: No, ali ne veste, komu ste me obljubili že pred dvajsetimi leti. Kod pojdeva k tisti vodi, kamor ste takrat hodili ribe lovit?
Očeta je zdaj močno zaskrbelo. Sin pa pravi:
Nikar se ne bojte. Le urno suknjič čez ramo, pa hajdi za mano. Toda storiti morate vse tako, kakor vas bom poučil.
Če me boste ubogali, se vam in meni ne bo nič hudega zgodilo. Po poti je očeta takole učil:
— Ko bova prišla k tisti vodi, se bo pripeljala prav tista pisana barka, kot se je pripeljala takrat, ko ste ribe lovili. V njej bo sedel zeleno oblečen gospod, kateremu ste vi mene obljubili. Jaz bom stopil z eno nogo na barko, z drugo pa bom stal na suhem. Tačas rečete: Sin, jaz te izročim bogu očetu in sinu in svetemu duhu. Ti trije naj bodo zmeraj pri tebi. Ko boste izrekli te svete besede, jo bom jaz puhnil na barko.
Vse se je zgodilo natanko tako, kakor je po poti sin pravil očetu in ga učil.
Pisana barka priplava po vodi. V nji je zeleno oblečen gospod. Sin stopi z eno nogo na barko, z eno pa stoji na suhem. Oče ga izroči bogu očetu in sinu in svetemu duhu. Sin puhne na barko, gospod jo odrine. Kar naenkrat pa se vse potopi: barka, gospod in sin. Oče se grozno prestraši in zavpije na ves glas:
— Jezus, Marija, moj sin se je v pekel pogreznil. Potem krevsa domov prav žalosten.
Sin pa prileti skozi vodo v mesto, ki se mu pravi Perdon-korten. V tem mestu so bili vsi ljudje začarani. Hodil in hodil je po mestu, a nikjer ni bilo nobenega človeka. Lakota se ga je polotila, pa ni mogel dobiti prav ničesar za pod zob. Kar mu pride na misel, da bi šel ribe lovit. Gre k vodi in jih nalovi, zakuri ogenj, jih speče in se naje. Potem gre, se uleže v senco in zaspi. Zasanja se mu:
— Pojdi čez noč v graščinsko hišo. Usedi se za mizo. Na vsako stran ob sebi prižgi po eno svečo in čakaj.
Storil je, kar se mu je zasanjalo. Ura odbije polnoči in kar naenkrat se hišna vrata sama od sebe odpro na stežaj. V hišo se privali debela kača. Gre proti mladeniču in ga prosi:
— Poljubi me!
On pa jo zaroti in reče:
— Satan, poberi se proč od mene! Ti nimaš do mene nobene moči!
Kača se je vrnila skozi duri. Nato se je zdanilo. Mladenič spet hodi in hodi po mestu. Vidi sem ter tja kakšno vpreženo kočijo, človeka pa nikjer nobenega. Opoldne gre zopet k vodi in si nalovi rib. Ko se naje, gre v senco. Uleže se in hitro zaspi. Pa se mu brž zasanja, da bi le bilo prav, če bi kačo poljubil. Zbudi se in si misli:
— Drevi pojdem spet v graščino in jo bom poljubil, če bo le prišla.
Šel je zvečer spet prav v tisto graščinsko hišo in se usedel k mizi. Prižgal je dve sveči in čakal. Ura udari dvanajstkrat, vrata se odpro. Skozi nje se privali še veliko večja kača kot prejšnji večer. Kača je imela dve glavi. Plazi se kača proti njemu in ga spet poprosi:
— Poljubi me.
Mladeniča obide groza, ker je bila kača še strašnejša kot prejšnjo noč. Spet jo zaroti:
— Satan, poberi se od mene. Ti nimaš nad mano moči! Kača se spet odplazi iz hiše. Nato se je zdanilo. Mladenič je šel v mesto, nalovil rib in se najedel. Nato je šel v senco, se ulegel in zaspal. Pa se mu brž zasanja:
— Pa bi bil vendarle storil prav, če bi bil kačo poljubil. Mladenič se zbudi in pravi:
— Drevi jo bom pa poljubil, če se mi še strašnejša prikaže.
Zvečer gre spet v graščinsko hišo in se usede za mizo. Prižge dve sveči in čaka. Ko ura v zvoniku dvanajstkrat od-žvenka, se vrata odpro. Strašna kača se priplazi v sobo. Tri glave je imela in vsaka je bila še večja kot prejšnji večer. Siknila je proti mladeniču in se mu nato vzpela po kolenih in ga zaprosila :
— Poljubi me.
Mladenič jo stisne k sebi in jo poljubi. Ko pa jo je poljubil, se je kača spremenila v prelepo deklico, najlepšo, kar more biti deklica lepa. Kača je bila začarana graščakova hči. Ker jo je mladenič poljubil, je s tem rešil vso graščino in celo mesto. V hišo sta brž prišla oče in mati rešene hčere. Sprejela sta mladeniča s takim veseljem, daje bilo kaj. Oče mu je rekel:
— Prijatelj! Dam ti svoje kraljestvo in svojo hčer, če se ti dopade.
Mladenič pa odgovori:
— Počakajmo, da se malo spoznava.
Nato so priredili veliko večerjo. Navečerjali so se in se pozno odpravili spat. Zjutraj, ko sta vstala, sta se obljubljeni sin in odčarana deklica šla po mestu sprehajat. Celo mesto se ga je veselilo in s prsti so kazali nanj, rekoč:
— To je naš rešitelj!
Zdaj je bil mladenič z vsem zadovoljen. Le to ga je še žalo-stilo, ker je mislil:
— Meni se tukaj tako dobro godi, moj oče pa misli, da sem se v peklensko brezno pogreznil. Ko bi le mogel še enkrat priti na Dunaj do svojega očeta, da bi mu povedal, kako se mi godi. Potem bi bil zares popolnoma zadovoljen.
Nato mu reče rešena deklica:
— Jaz imam tako reč, da bi z njo ti lahko prišel do svojega očeta. Dam ti jo, če boš le zagotovo prišel nazaj.
Mladenič ji pravi:
— Saj veš, da bom prišel. Kako tudi ne bi, saj se mi še nikjer ni tako dobro godilo kot tukaj.
Dogovorita se, da ga bo čakala sedem let, če ga prej ne bo nazaj. Nato mu deklica da neki prstan in reče:
— Na tale prstan. Poglej skozi njega in si misli, da bi bil rad na Dunaju pri svojem očetu in znašel se boš tam. Ko boš hotel priti spet nazaj k meni, poglej spet skozi prstan in si misli, da bi bil rad pri meni. In znašel se boš pri meni. Nikomur pa ne smeš pokazati prstana, da ne boš prišel obenj. Če ga zgubiš, boš težko še kdaj našel pot do mene.
Mladenič pogleda skozi prstan in si misli, da bi bil rad na Dunaju pri svojem očetu, in — puh — že je bil tam. Oče in mati sta bila silno vesela, da sta ga spet videla živega in zdravega. Spraševala sta ga, kako in kaj, on pa jima je pravil, kako je skozi vodo priletel v začarano mesto in kako se mu je potem godilo. Vsi v hiši so skakali od veselja, ko so slišali, kako je srečen. Posebno vesela je bila mati in je vedno le po prstih hodila. Potlej ga je oče peljal h gospodarju, kateremu je še zmeraj ribe lovil. Tudi tam so se ga vsi zelo razveselili. Gospodar pa je imel dve hčeri in brž mu je rekel:
— Ostani pri nas. Dal ti bom pol svojega kraljestva in tisto hčer, ki se ti bolj dopade.
Mladenič pa si je mislil:
— Tam doli me čaka celo in pa še večje kraljestvo, kot je tvoje. Moja rešena deklica pa je tudi lepša kot pa ti dve skupaj.
Vendar je rekel še sam pri sebi: Kaj pa potem, če ostanem tukaj kakšen dan. Saj bom lahko šel nazaj, še preden bo potekel čas. Sedem let pa ne mine tako hitro.
Nekega dne je šel z obema hčerama na sprehod. Po poti jima je — trapec — pokazal prstan in jima povedal, kako da se je vrnil na Dunaj. Onidve pa sta si mislili: Šembrajte, ko bi mu midve mogli vzeti ta čarovni prstan, pa bi še rad ostal pri naju.
Ko se sprehajajo po poti naprej, pa pravi starejša:
— Sedimo malo v senco, vroče je.
Usedejo se na trato v senco košatega drevesa. Le malo časa sedijo, že se oglasi mlajša hči:
Čuj, čuj, kaj pa imaš v laseh?
Ne vem, da bi kaj imel, pravi mladenič.
Res imaš nekaj v laseh, pokaži mi glavo.
Mladenič ji je položil glavo v naročje, mlajša pa mu začne grebsti po laseh, da se mu je zadremalo. Ko starejša hči to vidi, mu hitro seže v torbo in vzame prstan iz nje. Nato vstanejo in se gredo sprehajat. Hodijo in hodijo po ravnem polju, mladenič pa seže v torbo in opazi, da nima več prstana.
Ej, se ustraši, izgubil sem prstan. Kaj bo pa zdaj?
Pojdimo nazaj pod košato drevo, pravita sestri, poiskali ga bomo. Morebiti ga pa najdemo.
Gredo nazaj do tistega prostora, kjer so sedeli. Skrbno sta mu pomagali iskati izgubljeni prstan. Toda zaman so ga iskali, ker ga je starejša hči imela v svoji torbi.
Po tistem dnevu je mladenič ostal v hiši še celih pet let. Ko pa je preteklo peto leto, je dejal:
— Tako ne bo šlo več. Če bom zmeraj tukaj, se ne bom nikoli več vrnil v Perdonkorten. Zdaj moram oditi! Preden bosta minili dve leti, bom menda že prišel tja.
In vzela ga je noč. Hodil je in hodil in prišel do hoste, v kateri ni bilo žive duše. Kar zagleda na drugem hribu svetlo luč. Pravi:
— Tja moram priti. Tam so že kakšni ljudje.
Šel je in prišel na drugi hrib. Nikogar ni bilo doma kot neko staro ženšče. Mladenič jo poprosi, če bi lahko prenočil v njeni hiši. Žena pa mu pravi:
Jaz bi te že prenočila, vendar ti ne svetujem, da bi ostal tu. Moji trije bratje so vsi trije tatje. Ponoči bodo prišli domov in te bodo ubili.
Nič se ne boj, ji odvrne mladenič. Kar prinesi mi polič vina in jih bom tukajle pri mizi počakal.
Ponoči pridejo trije bratje domov. Mladenič sedi v hiši za mizo in pije vino. Vprašajo ga:
— Kdo pa si ti?
— Saj sam ne vem, kdo sem. Sem revež, ki se sprehajam sem ter tja po svetu, koder se morem.
— Kakšnega rodu pa vendar si? ga vprašajo.
— Saj tudi jaz ne vem, jim odvrne. Vseskozi se klatim po belem svetu. Nikjer nisem in ne bom doma.
— Kako ti je pa ime in kako se pišeš, ga še vprašajo. Mladenič pa je študiral črne šole in je vedel, kako se trije
bratje-tatje pišejo in da so četrtega brata izgubili. Zato jim je povedal ime in priimek njih izgubljenega brata.
— Saj ti si vendar naš lastni brat, katerega smo izgubili pred mnogimi leti, mu pravijo.
Lahko da sem, se je začudil mladenič. Nato ga vprašajo trije bratje-tatje:
Ali se hočeš našega dela lotiti?
Zakaj pa ne, jim odgovori, če je vaše delo pošteno in se od njega lahko živi.
Od našega rokodelstva se pa lahko in lepo živi, se mu zasmejejo. Pri nas nikoli nič ne delamo, pa imamo zmeraj dosti jesti in piti.
Kaj pa ste danes dobili, jih pobara četrti.
Danes smo dobili toliko, da še nobenkrat ne toliko. Dobili smo čevlje. Kdor obuje te čevlje, preleti v pol ure dvesto milj. Dobili smo plašč. Kdor ga ogrne, postane neviden. Dobili smo klobuk. Kdor se z njim pokrije in ga nato vrže predse, se mu hribi odpro, da gre za klobukom, kamor hoče.
Ali je to res? se začudi mladenič.
Seveda je res, mu zatrdijo.
Hencajte no, potem pa pomerimo meni to oblačilo. Bomo vsaj videli, kako se mi bo prileglo.
Obuje čevlje, ogrne plašč in se pokrije s klobukom. Nato stopi malo vstran od njih.
Ali me res ne vidite? jih vpraša.
Noben te ne vidi, mu pravijo.
Takrat pa mladenič poskoči, da se je zemlja potresla. Jeli so hlastati za njim kot po temi, ker ga nobeden ni videl.
On pa je letel tja, kjer Sonce vzhaja. Mislil si je: Sonce obsije vse dežele, bo pa tudi vedelo, kod pelje pot v Perdon-korten. Ko je prišel do Sonca, je vprašal služabnika:
Ali je gospod Sonce doma ali ne?
Ni ga, pravi služabnik. Je šlo na deželo sijat, drevi bo pa domov prišlo. Moraš ga počakati, če hočeš z njim govoriti. Toda povem ti: ko bo prišlo domov, bo tako vroče, da se boš scvrl kakor ocvirk, če se ne boš nikamor skril.
Če je tako, se bom pa v prst zakopal, pravi popotnik. Ko se bo Sonce vrnilo domov, me pa pridi poklicat.
Res gre in se zakoplje globoko v prst. Ko pa pride Sonce domov in se preobleče, gre služabnik poklicat popotnika in mu pravi:
— Zdaj pa le. Gospod Sonce je že doma.
Popotni mladenič vstane in gre k Soncu. Ko pride v hišo, ga Sonce vpraša:
Kaj boš dobrega povedal?
Za pot v mesto Perdonkorten sem vas prišel vprašat. Vi vse dežele obsijete, gotovo veste tudi za to pot.
Jaz za to pot ne vem, mu odgovori Sonce. Ta mora biti nekje med hribi v ozki dolini, kamor jaz nikoli ne zaidem. Luna obsije vse luknje, iti moraš k nji, tja, kjer Luna vzhaja.
Mladenič gre, skoči in naenkrat je bil tam, kjer Luna vzhaja. Toda gospe Lune ni bilo doma. Mladenič vpraša Lunino hišno:
Kam pa je šla gospa Luna, da je ni doma?
Je šla sijat na deželo, jutri zjutraj bo že prišla domov, mu pove hišna.
Jo bom pa počakal.
Ni je varno čakati. Ko bo domov pribrlela, se bo tako zmrazilo, da boš otrdel kot ledena sveča, ga straši hišna.
Se bom pa v pepel zakopal, odvrne popotni mladenič. Ko bo prišla domov, me pa pridi poklicat.
Proti jutru Luna res primrazi domov. Mladenič se je tresel v pepelu, zmrznil pa ni. Ko se je Luna preoblekla, pride hišna in ga pokliče:
— Zdaj pa le pridi, gospa Luna je že doma.
Mladenič vstane iz pepela, malo se ga otrese in gre k Luni. Ko vstopi v hišo, ga Luna pobara:
Kaj bi rad, kaj boš povedal?
Nič hudega, gospa Luna, nič hudega. Za pot v mesto Perdonkorten sem vas prišel vprašat. Vi vse luknje obsijete, gotovo tudi veste, kod se gre tjakaj.
— Jaz tega zares ne vem, odkimava Luna. To mora biti kje med takimi hribi, kamor jaz nikoli ne zaidem. Če hočeš zvedeti, kje je to mesto čudnega imena, moraš iti tja, odkoder Veter pripiha. On preleti vse predihe in ti bo znal pokazati tudi pot v mesto, ki ga iščeš.
In že je bil tam, odkoder Veter pripiha. Veter je bil ravno doma.
Gospod Veter, ah veste, kod se gre v mesto Perdonkor-ten? vpraša mladenič.
Kaj ne bom vedel, pravi Veter. Jutri zjutraj ob treh grem tja. Kraljeva hči se bo omožila, pa ji grem pihat na ženitnino, da jim ne bo prevroče. Šel bom pa skozi take predihe in skozi tako pečovje, da ne vem, če boš ti mogel za mano ah ne.
Gospod Veter, nič se ne bojte, mu pravi popotnik. Mene nobena skala ne zadrži. Imam tak klobuk, da se, če ga vržem, zemlja odpre in grem za njim, kamor hočem.
— No, potemtakem pa le pojdiva, pravi Veter.
Ob treh zjutraj vstaneta in gresta. Prideta k strašnemu skalovju. Veter zatuli in se po luknji spusti skozi skaline, mladenič pa ni mogel za njim. Takrat pa zagrabi klobuk, ga trešči predse in skalovje se odpre. Veter jo dere naprej, on pa jo briše za njim.
Ko je bila ura zjutraj pol petih, sta jo že primahala v mesto Perdonkorten. Veter je šel pihat na ženitnino, da jim ne bi bilo prevroče, mladenič pa je šel v cerkev. Usedel se je v klop in čakal svatov. Ob enajstih zasliši muziko in v cerkev pride petdeset parov svatov. Vsak je bil napravljen lepše od drugega. Gospod kaplan jim gre maševat, po maši pa začne brati poroko. Mladenič je sedel v cerkveni klopi, a nihče ga ni videl, ker je imel ograjen čarovni plašč. Kar se stegne iz klopi in lopne kaplana po knjigi, da je zaropotala na tla. Kaplan pravi na to:
— Nekdo od vaju dveh mora imeti tak greh nad seboj, da nista vredna sprejeti zakramenta zakona.
Nato začne nevesta pripovedovati, kako je nekoč prišel neki neznani mladenič in jo rešil zakletve.
Sporazumela sva se, da ga bom čakala sedem let, ko je odšel pogledat domov k staršem.
Koliko časa je pa že poteklo od takrat, ko je odšel? vpraša kaplan nevesto.
— Pet let in pol.
No, vidiš, zategadelj vaju ne morem poročiti. Počakati morata še poldrugo leto. Če ga pa do takrat ne bo nazaj, potem se boš smela zaljubiti. Katerega bi pa rajši vzela za moža, tega ali onega, jo še pobara kaplan.
Onega bi rajši imela, ako bi se vrnil. Pa vem, da ga nikoli več ne bom videla, zajoka nevesta.
Mladeniču, ki je to poslušal, so bile njene besede kar všeč. Svatje se obrnejo in grejo iz cerkve proti domu. Nevidni, ki je udaril po kaplanovi knjigi, je šel tudi med njimi, a nihče ga ni videl, ker je imel ogrnjen nevidni plašč.
Nevestinemu očetu se je sitno zdelo, da bi svate kar tako domov nagnal. Pa jih povabi na nekaj bokalov vina. Svatje pijejo vino, nevidni mladenič pa hodi po hiši gori in doli, a nihče ga ne vidi. Ko so že vsi svatje odšli domov, pa sleče plašč in ga obesi na kljuko. Takrat so vsi spoznali svojega rešitelja.
Lepa nevesta ga sreča sredi hiše. Oklene se ga okoli vratu in pravi:
— Poglej, vprav danes bi se bila z drugim ženinom poročila, če se ti ne bi vrnil.
Nato so brž sklenili veliko svatovščino. Šli so k poroki in poroka je srečno minila. Ko so prišli nazaj domov, so jim priredili prav zalo ženitovanjsko pojedino. Vsega so imeli na pretek, dosti piti, dosti jesti. — Tudi meni so dali iz rešeta piti, iz kozarca hrena jesti, pa eno z loparjem po riti. Potem sem pa šel.... Beri vec...
Siromak je oral s kravicami na njivi. Okrog njega so letale črne vrane in iskale živeža.
Lačne smo, prijatelj, se oglasi ena izmed njih.
Pa jejte, ako ste lačne; jaz vam ne branim, jim odgovori siromak, ki je dobro vedel, kako hudo je biti lačen.
Vse smo že pojedle, kar je za naš kljun, a vendar smo še zmeraj lačne. Daj nam svoji kravici, naš kralj ti bo dobro poplačal.
No, če ste res tako hudo lačne, pa pojejte v imenu božjem eno kravico, jo bom že kako utrpel. Ena naj pa meni ostane.
Pri tem je ostalo. Z glasnim krakrakrakanjem sede cela jata vran na ubogo kravico, jo kljuje in mrcvari, da kmalu ne ostane drugega kot nekaj do golega obranih kosti.
Siromaku se je dobro zdelo, ko je gledal, s kako slastjo obirajo sestradane vrane kravico. Ko so pa vrane že odletele, se spomni na dom in ženo, in nič kaj prijetno mu ni bilo pri srcu. Komaj si je upal domov in stopil je na dvorišče lepo tiho, da ga ne bi žena opazila. Pa se ji le ni mogel izmuzniti.
— Kje pa imaš še drugo kravo? ga vpraša žena.
— Vranam sem jo dal.
— A tako, vranam si jo dal, tepec! Čakaj, bom že posvetila tvoji neumni betici.
Žena zagrabi metlo, da bi možu vtepla pamet. Siromak je pa ne čaka, ampak jo pobriše z doma in gre po svetu.
Za vasjo sedi na stari vrbi vrana in gleda potrtega siromaka.
— Kra, kra, prijateljček naš! se oglasi vrana. Kam pa tako žalosten?
— Po svetu, če me prej ne dohiti žena.
— Čemerna je zavoljo krave, vem, a ti se nikar ne boj. Ne bo prišla za teboj, doma te bo čakala. Ti pa ne pojdi domov, ampak kar naprej tja, kamor letijo vrane proti večeru. Vse drugo že izveš o pravem času.
Siromak si vse dobro zapomni in potuje dalje. Sedmi dan pride do velikanske črede samih krav.
Čigave so te krave? vpraša pastirja.
Naš gospod je kralj vseh vran in gavranov.
— No, potem sem pa na pravem potu, si misli siromak in nadaljuje pot. Čez sedem dni in čez sedem noči pride do velike črede konj.
Čigavi so ti lepi konji, vpraša pastirja.
NaŠ gospod je kralj vseh vran in gavranov.
— Na pravem potu sem, si zopet misli siromak in gre dalje. In spet je sedemkrat zašlo sonce, ko pride do zlatega gradu in v gradu do samega kralja vseh vran in gavranov.
— Koga iščeš, prijatelj, ga vpraša kralj.
H kralju vseh vran in gavranov so me napotili, gospod. Pa ne vem, sem li prav prišel ali ne.
Prav si prišel, prav. Jaz sem kralj vseh vran in gavranov.
Tvojim podložnim sem dal kravico. Lačni so bili. Pa so rekli, naj se zglasim pri tebi, da mi jo plačaš.
— Aha, ti si tisti siromak, se razveseli kralj. Že vem, kako je bilo. Tri dni ostaneš moj gost, potem mi pa poveš, česa si želiš.
Kralj ukaže svojim služabnikom, naj siromaku dobro postrežejo ter naj mu dajo jesti in piti česarkoli in kolikorkoli si poželi.
Siromak je prvi dan jedel, drugi dan pil, tretji dan pa noč in dan spal. Zadnjo noč se mu je pa tako sanjalo, da naj ne prosi ničesar drugega, kakor za mali možnarček, katerega nosi kralj zmeraj pri sebi v žepku.
Četrtega dne se oglasi siromak navsezgodaj pri kralju.
No, koliko krav si želiš?
Prav nobene. Saj bi jih ne mogel spraviti tako daleč domov.
Dam ti konj, kolikor hočeš. Moji konji so hitri in vzdrže pot do tvojega doma.
Nimam ne krme ne ovsa za konje, o kralj.
Izvoli si denarja, zlatega ali srebrnega. Dam ti, kolikor hoces.
Ljudje bi rekli, da sem oropal bogatina, če bi se siromak vrnil s tolikim denarjem. Še v ječo bi me vrgli.
Torej nočeš ne enega ne drugega, kar ti jaz ponujam. Zdaj pa povej sam, kaj bi rad!
Tako se mi je sanjalo, o kralj, da nosiš ti v žepku majhen možnarček. Tistega mi daj, pa bom poplačan.
Kralj se silno začudi tej siromakovi želji. Na vse načine ga pregovarja in mu ponuja vse mogoče druge stvari. Toda siromak se ne da pregovoriti ne preprositi, ampak ostane pri možnarčku.
— Torej dobro, pravi slednjič kralj vseh vran in ga vranov. Dam ti možnarček, ker nočeš ničesar drugega. Ampak pazi nanj, zelo pazi. Kajti, če ti ga kdo vzame, potem boš prav tak siromak, kakršen si bil doslej.
Siromak spravi možnarček v žep, se kralju lepo zahvali za postrežbo ter se napoti proti domu.
Kra, kra, prijateljček! Kje je tvoj možnarček? se spet oglasi s prve vrbe tista vrana, ki ga je napotila h kralju.
V žep sem ga skril.
Pazi nanj! Če te bo kdo zanj poprosil in mu ga boš dal, te bo sreča zapustila.
Komaj vrana to izgovori in odleti, že pride siromaku po cesti nasproti popotnik z velikim batom v roki. Pozdravita se, kakor se spodobi, ter drug drugemu povesta, kam sta namenjena.
— Ti, pravi človek z dolgim batom, jaz bi pa menjal s tvojim možnarčkom. Dam ti zanj svoj bat. Ta bat je namreč takšen, da vsakega namlati, če mu reče gospodar: Udri, batek! Dajva, menjajva!
— Če je tako, dobro. Jaz ti dam možnarček za bat. Res menjata.
Tvoj možnarček je več vreden kakor sedem takih batov, pravi popotnik* in si ogleduje možnarček. Tvoj možnarček ima namreč tako moč, da mi da jesti, piti, denarja, sreče, sploh vsega, česar si poželim, ako mu zapovem.
Dobro, da si mi še o pravem času to povedal. Torej: Udri, batek!
In bat začne mlatiti po tistem sleparskem popotniku, daje kar cvilil. Bil gaje tako dolgo, dokler ni siromaku vrnil možnarčka.
Potem siromak nadaljuje pot ter pride srečno domov. Doma ga vsi sprašujejo, kod je hodil in kaj je delal toliko časa. On jim pa ničesar ne odgovori, temveč sede za mizo in ukaže možnarčku:
— Gosposke hrane nam daj, ljubi možnarček.
Komaj to izgovori, se že pogrne miza z belim prtom in razpostavijo se beli krožniki z juho, pečenko in gibanicami, da je bilo prava slast vse to gledati, kaj šele jesti.
— No, piti in jesti že bo, si misli siromak. Ali kaj bo s hišico? Premajhna in preubožna je za tako gosposko hrano.
Pa komaj mu pride to na misel, že se uborna hišica spremeni v velik gosposki grad.
— Piti, jesti in lepo hišo že imamo, si spet misli siromak. Samo godcev nam še manjka.
Pa se oglasijo v drugi sobi godci in zagodejo, da je veselje.
— Zdaj pa povabite vse moje dobre sosede! Pili in jedli in veselili se bomo toliko časa, dokler ne izve sam turški kralj, kako dobro se nam godi.
No, še tako dolgo ni bilo treba čakati, kakor si je mislil siromak, in že pride pismo z rdečim pečatom. V pismu piše turški kralj, naj mu siromak vrne čudodelni možnarček, ker mu je bil pred leti ukraden.
— Kar sam pridi ponj, ako je res tvoj! Tako je odpisal siromak turškemu kralju.
In res: kmalu pride turški kralj. Pa ne sam, ampak z vso svojo vojsko.
Sosedje, ki so se gostili pri siromaku, se strašno prestrašijo. Žal jim je bilo za lepo in dobro življenje.
— Kar jejte in pijte, prijatelji, jih potolaži gospodar. S temi Turki že sam opravim.
Pa gre in vzame bat, ter pravi: Udri, batek!
Bat plane nad Turke in mlati vse povprek. Pred nobeno puško se ne ustavi, nobene krive sablje se ne ustraši, ampak bije vsakogar, kogar doseže, pa naj si je preprost vojak ali pa visok general.
No, in kako je bilo potem?
Kdor je tako radoveden, naj si pa sam naprej izmišljuje.... Beri vec...
Mihovski grad je spadal med največje in najmogočnejše v deželi. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in ji rekel:
— Veseli se, ves svet, kar ga odtod vidiš, je božji in najin. Gospa veli:
— Dobro vem, da je vse to božje in najino, ali veseliti se vendarle ne morem. Molila sem doma, hodila po božjih potih, ali bog ni hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril hčer ali sina. Jaz sem se zdaj že postarala in le predobro čutim, da bom nevarno zbolela.
Gospa se je kmalu potem ulegla in je ležala sedem let in sedem mesecev. Vsi sloveči zdravniki so jo hodili zdravit, ali je niso mogli ozdraviti.
Gospa pogleda skoz okno na zeleni hrib in veh:
— Nekaj mi pravi, da bi bila gotovo srečna, če bi se sprehodila po naših prelepih Gorjancih.
Gospod pa ji odgovori žalostno:
— Preljuba moja sirotica, kako se boš sprehajala po Gorjancih, ko se ne moreš sama niti na postelji obrniti!
V grad pride star gobav berač. Hlapci zakriče:
— Poberi se hitro odtod, da ne nalezejo gob naša bolna gospa.
Gospa pa se oglasi:
— Ne gonite mi od hiše reveža. Ali ne veste, da so reveži božji prijatelji in naši zagovorniki pri bogu? Dajte mu pečenke in vina in pripravite mu tudi gosposko posteljo.
Berač se v gradu naje, napoji in naspi. Preden odide dalje, dobro gospo prelepo zahvali in veli:
— Nate za slabo povračilo gorjanski koren. Rastel je sedemdeset in sedem sežnjev pod zemljo. Pomogel je do zdaj vsakemu, kdorkoli si ga je na život privezal. Zdravemu da moč, da ga noben junak ne more premagati.
Komur je umreti, živi od njega tri dni dalje, kot mu je namenjeno.
Bolniku odžene bolezen, nekateremu za zmerom, nekateremu vsaj za sedem let. Ta koren vam bo dal jakost, da se pojdete, ako vas bo volja, lahko še danes na Gorjance sprehajat.
Gospa pokusi koren, skoči zdrava na noge in gre na Gorjance. Pride do studenca in zajame vode.
Kupica se počrni.
Gospa izlije strupeno vodo in koraka dalje. Pride do drugega studenca in zajame vode. Kupica se zakrvavi.
Gospa izlije ukleto vodo in koraka dalje. Pride do tretjega studenca in zajame vode.
Kupica se zasveti in zacvete. Na vodi se naredi rdeč nagelj in bela lilija. Gospa pije in pijača se ji zdi slajša od medu in malvazije. Popije prvo kupico, čuti se bolj zdravo, kot je bila pred boleznijo. Popije drugo kupico, čuti se bolj močno, kot je bila pred boleznijo. Popije tretjo kupico, čuti se mlado, kakor je bila takrat, ko je šla s svojim gospodom k poroki.
Kupico položi v zeleno travo pa si zaviha rokave in si umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo ko sneg, lica pa zarde ko poljski mak, in v vodi je sama videla, da ji je povrnil bog vso lepoto prve mladosti. Skakljaje in prepevaje teče proti domu nazaj.
Gospod je stal pri vratih in vprašal služabnico, če ve, kdo
je ta krasna gospodična, ki gre proti gradu?
Gospa je te besede slišala in se ga oklenila in rekla:
Kaj me gledaš tako čudno, kakor da bi ne poznal svoje gospe? Saj sem vedela, da bom gotovo srečna, če se izprehodim po Gorjancih. Zdaj mi pa nekaj pravi, da nama bo bog podaril tudi še sinove in hčere.
Gospod od samega veselja ni vedel, kaj bi počel. Napravil je velik obed in povabil nanj tudi svoje podgorske kmete. Podgorci so jedli in pili tako dolgo, da so nekateri še zdaj siti in pijani.
Bistri studenec, ki je pomladil grajsko gospo, se pa v spomin na to prigodbo še dandanašnji imenuje GOSPODIČNA.... Beri vec...
Gori nekje v gorah, ne ve se več, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka.
Naenkrat prilomasti — pa prej ni ničesar opazila — medved in ji moli taco, v kateri je tičal velik, debel trn. Žena se je ustrašila, a medved le milo in pohlevno godrnja. Zato se žena ojunači in mu izdere trn iz tace. Mrcina grda pa zvrne zibel, jo pobaše in odide.
Čez nekaj časa pa ji zopet prinese zibel, napolnjeno s sladkimi hruškami.... Beri vec...
|
