Slovenske ljudske pravljice – naj ne gredo v pozabo!Nekoè, pred davnimi èasi so za tremi gorami in sedmimi vodami živeli ljudje, ki so si izmišljali èisto svoje, prave pravcate, pravljice. Pravljic pa niso nikoli zapisali, zato še danes ne vemo, kdo so bili ti avtorji. Dobri ljudje pa so kljub temu zgodbe z ustnim izroèilom prenašali naprej, iz roda v rod …
Tako je bilo vèasih, pred res, res davnimi èasi. Danes pa se nihèe veè ne zmeni za slovenske ljudske pravljice. Pravzaprav so tisti, ki jih še poznajo zaradi svoje redkosti kar nekakšna »pravljièna bitja«.
Starši, ne pustite, da gredo slovenske ljudske pravljice v pozabo! Prišli ste na odlièno spletno stran, kjer smo samo za vas zbrali mnogo odliènih slovenskih ljudskih pravljic.
Preglejte te èudovite, preproste, a pouène, slovenske zgodbe in jih posredujte svojim otrokom. Povejte tudi svojim prijateljem za to stran in naj tudi njihovi otroci slišijo te èudovite zgodbe. Naj se tradicija ne prekine ravno zdaj, ko lahko s pomoèjo novodobnih medijev s takšno lahkoto razširimo vse te že skoraj pozabljene zgodbe.
Skupaj lahko ponovno oživimo slovenske ljudske pravljice, da ne bodo odšle v pozabo, paè pa mnogo dobrega, zanimivega in pouènega nauèile vse slovenske otroke prihodnjih rodov!
Svoje dni je pasel majhen deèek v Istri blizu morja nekaj krav, ovac in koz. Bilo je popoldne in pekoèe sonce je pripekalo na zemljo. Kar deèek zagleda tri lepe deklice, ki so spale na mehki trati. Bile so vile. Mirno so ležale in vsaj na videz sladko spale. Deèek niti malo ni pomislil, da bi utegnile biti vile. Mislil je, da so navadne deklice, ki so se po soncu utrudile, pa so legle in ... Beri vec...
Na Dunaju je živel neki gospod. Imel je ribièa, da je zanj ribe lovil. Ta gospod je pripravljal veliko pojedino in zapove svojemu ribièu, da mora v treh dneh tri cente rib naloviti. Ribiè gre prvi dan zgodaj ribe lovit. Pa ni nobene ujel. Drugi dan gre spet zjutraj prav zgodaj. Hodi okoli vode, pa zopet nobene ne ujame.
Pride tretji dan. Ribiè gre lovit in hodi do poldneva, pa ni mogel nob... Beri vec...
Siromak je oral s kravicami na njivi. Okrog njega so letale èrne vrane in iskale živeža.
Laène smo, prijatelj, se oglasi ena izmed njih.
Pa jejte, ako ste laène; jaz vam ne branim, jim odgovori siromak, ki je dobro vedel, kako hudo je biti laèen.
Vse smo že pojedle, kar je za naš kljun, a vendar smo še zmeraj laène. Daj nam svoji kravici, naš kralj ti bo dobro poplaèal.
N... Beri vec...
Mihovski grad je spadal med najveèje in najmogoènejše v deželi. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in ji rekel:
— Veseli se, ves svet, kar ga odtod vidiš, je božji in najin. Gospa veli:
— Dobro vem, da je vse to božje in najino, ali veseliti se vendarle ne morem. Molila sem doma, hodila po božjih potih, ali bog ni hotel uslišati najine želje, da bi nama podaril hèer ali s... Beri vec...
Gori nekje v gorah, ne ve se veè, ali je bilo pri Macigoju ali Naravniku, je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka.
Naenkrat prilomasti — pa prej ni nièesar opazila — medved in ji moli taco, v kateri je tièal velik, debel trn. Žena se je ustrašila, a medved le milo in pohlevno godrnja. Zato se žena ojunaèi in mu izdere trn iz tace. Mrcina grda pa zvrne zibel, jo po... Beri vec...
Nekoè je živel moèan korenjak, ki je bil pa tudi velik silak in ni poznal strahu. Hudo veliko je snedel, tako mu je že samemu hodilo po glavi, da oèetu gotovo ni po volji, ker je še zmeraj pri njem. Tedaj reèe oèetu:
— Dajte mi, kolikor se vam zdi, da je moja dota; jaz grem po svetu, da vam ne bom preveè pojedel, razen tega bi pa tudi rad zvedel, kaj je strah.
Oèe mu dajo, koliko... Beri vec...
Živel je nekoè bogatin, ki je imel tri sinove. No, leta so minevala in bogatin se je tako postaral, da je že prièakoval smrti. Ker pa bi vendarle rad še živel, poklièe nekega dne svoje sinove in jim pravi:
— Sinovi! V svojih mladih letih sem slišal, da je nekje na svetu olje mladosti. Kdor namaže oèi s tem èudovitim oljem, ostane mlad vse svoje žive dni. Pojdite torej v božjem imen... Beri vec...
Nekoè je bila tako lepa deklica, kakršne ni bilo na celem svetu, imenovala se je Nasta. Samo Sonce, ko jo je videlo, se je tako v njo zaljubilo, da je poldrugi dan obstalo na mestu, odkoder jo je gledalo.
Ko je Sonce prišlo domov, gaje mati vprašala:
— Drago moje dete, kje si bilo tako dolgo?
Sonce ji je povedalo, kako je videlo lepo deklico in da se je vanjo zagledalo. Mati ga je okr... Beri vec...
Med zelišèa, ki imajo vèasih èudno moè, da nam utegnejo v mnogih reèeh pomagati ali škodovati ali prerokovati prihodnjo sreèo ali nesreèo, spada tudi praprot. Toda za to ni dobra cela rastlina, temveè le seme.
Praprotno seme pa ima svojo moè prav ob kresu, ko je najdaljši dan in najkrajša noè. Poslušajte, kaj se je nekoè pripetilo.
Neki gospodarje imel hlapca. Cel dan sta... Beri vec...
Neki reven kmet je delal metle in jih vozil naprodaj na vsak semenj. Tako je bil vesel, ko seje usedel na vozu na metle, da je zmeraj pel in vriskal.
Neki gospod ga je vselej videl in si je mislil:
— Moj bog, ta revni kmet, ki metlice vozi naprodaj, je tako vesel, jaz pa ne, ko imam vendar vsega dovolj in toliko denarja.
Nekoè pa poklièe kmeta k sebi in ga vpraša:
No, kmet, kako je ... Beri vec...
|
|
